Moj mož je praznoval štirideset let. Sam rojstni dan je pričakal na dopustu na morju in ker mi ni dovolil, da bi s seboj vzela pekač ali karkoli za peko (mislim, pa toliko prostora smo imeli v avtu z dojenčico in psom), sem mu zjutraj, medtem ko je peljal psa ven, na hitro pripravila samo “tortico” iz mojega najljubšega nostalgičnega pudinga s svečko, ki jo je lahko upihnil.
Za praznovanje za družinske člane ob vrnitvi domov si je zaželel borovničevo tortico – v njej so bile naše klasične borovnice, ki so za torto res neprimerljivo najboljše, ameriške pa so bile samo za okras. Želel je okras samo s smetano, zato sem naredila vsaj malo ombre učinka na robovih.
Za zabavo pa je prišla na vrsto večja, dvonadstropna torta, spodaj čokoladna in zgoraj rafaello. Okrašena je s črno in belo čokolado – čeprav je slednja bolj rumenkasta, pa je bil namen ta, da je spominjala na barve njegovega kluba – Juventusa. Na njej pa so bili preprosti, zgolj nazakani okraski vsega, kar ima rad – glasba, BMW, kolesarjenje, mački, Pariz in seveda medve s hčerkico. Zanjo smo s sestro in prijateljico uspele uresničiti mojo idejo ter jo obleči v posebno črno-belo opravo, ki je bila presenečenje za tatija, ki je bil prav vesel, ko je videl svojo piko v priljubljenih barvah. Čeprav morda v neklasični barvi pa je bila vseeno kot konfetek.
