Deseta kolumna na portalu Odprta kuhinja

7. marca 2018

Na portalu Odprta kuhinja so moje kolumne označene s “sitno mamo” – ja, morda sem res. Ene pač moramo biti tudi take, kajne? Že preden sem postala mama, sem se trudila na vseh področjih narediti najboljše, kar lahko in uživala v svojih hobijih. Ne razumem zakaj bi nižala standarde za svojega otroka. In tako jih nisem tudi ob tako lepem dnevu kot je prvi rojstni dan. Tako je nastal ta zapis o prvi torti – torti, v katero sem vložila veliko truda.

Kot ljubiteljska tortopekarica sem si, priznam, že veliko prej na Pinterestu označevala in shranjevala ideje za torte ter izbirala motive, ki so jih navdihnile najljubše igračke male slavljenke. Nekje okoli prvega rojstnega dne so bile to mačke in pa samorog(inja). Vendar pa tudi na Pinterestu ali blogih nisem našla tistega, kar se mi je postavilo kot ključen problem – vsebina. Torej sestavine in sestava tortice. O tem, ponovno priznam, prej nikoli nisem razmišljala. Okrasiti jo seveda znam v otroško primernem duhu, kako pa narediti torto, da bo torta (in ne ponujeni zvrnjeni gresi in podobno, kar je navadno na blogih), pa še vedno taka, da bo teknila tako otroku kot slavljencem?


Oborožena s preizkušenimi recepti za dojenčkaste mafine, ki sem jih pekla že nekaj mesecev, sem se lotila preizkušanja in ugotavljanja najboljše možne variante – problem je bil predvsem sladkor (ostale sestavine so tudi drugim vrstnicam že uvedli). Namreč – mesece se trudiš uvajati kvalitetno hrano, se izogibaš sladkorju in soli. Potem pa naj bi vse to pozabil in otroka napolnil s čokolado ali celo kakšno umetno nutello. Ne, hvala.

Ob tem pa še nekaj – razumem lepe fotografije otrok, ampak ne vidim čisto ničesar lepega v otroku, pomazanem z jedilno barvo in torto. Zakaj je potrebno, da otrok uničuje torto med fotografiranjem za prvi rojstni dan? Mu ne morete dati druge igrače? In kako lahko potem otroka učimo, da hrana ni igrača in da se hrano poje, če smo mu zavoljo našega afnanja pustili uničevanje?

O tem kaj si mislim o najljubših risankah enoletnikov pa raje ne bom. Mislim, da si starši lahko kupimo nekaj “miru” tudi na druge načine, ne pa s tem, da otroka postavimo na kavč v apatičnega opazovalca ekrana.

Zatorej – tokrat kolumna o torti. Pomebni in lepi. Z recepti za take. Tako sadne kot “čokoladne” (navednice, ker se čokolada do 3. leta odsvetuje – in zagotavljam, da čisto normalno živijo brez nje).

Tiskaj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja