Moja sestra vztrajno trdi, da ne je tort. Čeprav kakšno mojo včasih le poje. In za svoj rojstni dan je rekla, da ne potrebuje torte – pa sva se vseeno zmenili, da pa jo ostali gostje potrebujejo. In ker sem vedela, da bo kot oblikovalka cenila malo umetniških referenc … je nastala “to-ni-torta” torta. Navdih? Magrittova Varljivost podob, seveda. Ali v pogovornem jeziku bolj znana kot “to ni pipa”.
In tako je nastala tortica z napisom “To ni torta”.
Servirana pa je bila takole:
Kaj je ob tortici? Čokoladen kozarček, v katerega sem najprej nabrizgala nekoliko ganacheja, nato prelila z domačim čokoladnim likerjem, kupljenim pri Rozali in nabrizgala smetano. Preprost in odličen dodatek.
