Dan sem začela tako, da sem predala mafine, licitirane na dražbi Sladkih nasmehov. Najlepši začetek dneva. Pa vendar. Tokrat drugačen zapis. Ker drugače ne gre. Ker smo vsi del enega sveta.
Tokrat je bila moja peka solzna. Po vseh fotografijah, zgodbah, ko pomagaš kolikor le lahko – od otrok v stiski, ljudi z groznimi zgodbami o revščini, nesreči in boju, zgodbe zapuščenih ter mučenih živali, ki jih slišim med pomočjo v Sladkih nasmehih in drugih skupinah … sedaj še vojna, begunci. Ljudje, ki so zapustili vse, v upanju, da bodo preživeli. In nekateri ne. Drugi pa preživijo, vendar – ali bodo preživeli tudi prihod v mir? Je to mir, da jih nekateri sprejmejo s sovraštvom, nestrpnostjo, brez sočutja? Kako po smrti družine, otroka, strahu za vse bližnje, preživiš še to. Ja, vsi smo videli otročka na včerajšnjih fotografijah. Nekatere je šele to pretreslo. Vsaj to. Zame je bilo pa to že preveč. Krivica, občutek nemoči je preveč bolel. Jokala sem cel dan. Tudi, ko sem pekla mafine, ki so bili izbrani in prevzeti s tako dobrim namenom.
In tej so me nekako potolažili. Ker so me spomnili, da lahko pomagamo, da lahko delamo svet lepši, vsaj v malih merah. Vsaj za trenutke. Lahko delimo pozitivno energijo in lepo. Morda ne z denarjem, nima ga vsak … vsak pa ima čas, znanje, zmožnosti za pomoč. Pa tudi če je to družba osamljenemu, nošenje vrečk iz trgovine, odpiranje vrat, prevoz k zdravniku, objem ali pa nasmeh. VSI lahko delamo dobro, delimo pozitivno energijo in upamo, z vsem srcem, da bo prišla do tistih, ki imajo moč, da bi lahko ustavili toliko groznega.
In hvala vsem, ki delate dobro. Kadarkoli in kjerkoli. 
