Kukiji bi lahko bili piškoti, keksi … pa niso, so posebna vrsta piškotov. Tista, ki jo namešaš, precej mehko z žlico daš na pladenj in so navadno okroglih, pa bolj nepravilnih oblik. In taki so tudi tisti z bučami – sočni in po jeseni dišeči. In seveda – preprosti.
250 g moke (jaz sem uporabila tako pšenično belo kot pirino belo in je bil rezultat odličen) zmešate z eno žličko pecilnega praška in eno žličko soli ter dodate žličko cimeta in ščep muškatnega oreščka.
Ločeno zmiksate 125 g masla (mehko, sobne temperature), 100 g rjavega sladkorja (priporočam demerara sladkor) in 50 g belega sladkorja, dokler sladkor ni dobro vmešan z maslom. V mešanico dodate eno jajce, vanilijevo aromo in pa pire iz buče (150 – 200 g) – uporabite lahko masleno ali muškatno bučo.
V ameriških receptih (kjer so kukiji doma) navadno uporabijo pire iz konzerve in na blogih razsvetljujejo, da je zelo preprosto tak pire narediti. Seveda je (sploh ne razumem zakaj bi uporabili konzervo) – imate dve možnosti. Bučo lahko olupite, narežete, kuhate do mehkega, odcedite in pretlačite (v tem primeru pazite, ker vam bo ostalo nekaj vode in morate dodati malo več moke). Lahko pa jo samo narežete in z olupkom vred položite na peki papir na 200 stopinj za kakšnih 30 minut. Nato meso samo z žlico postrgate ven in imate pire. Preprosto? Seveda.
Nazaj k testu – v mešanico dodate še moko in pa nekaj pesti čokoladnih kapljic (po želji). Na pekaču naredite kupčke (pustite precej prostora vmes, ker se razlezejo) – svetujem vam uporabo lopatke za sladoled. Pečete na 180 stopinj od 10 – 15 minut, odvisno od velikosti kroglic. Jaz sem naredila ogromne in so se pekli kar 20 min. Pečeni so, ko so na robovih nekoliko rjavi, na pritisk bodo pa še mehki, zato se na to ne zanašajte. Ko vzamete iz pečice, jih pustite še 5 min na pekaču in šele nato prestavite na rešetke, da se ohladijo.
