Moram priznat, da sem kar ponosna, da mi je uspelo nadaljevati izziv za leto 2017 po dveh ovirah, ki sta se mi zdeli nevarni na začetku – vrnitvi v službo po porodniški, ko je časa manj in pa poletnim dopustom, ko smo navadno odostni. No, pa mi je vseeno uspelo vsak teden uresničiti en recept.
Kot napovedano v avgustovski objavi, sem v enem kosilu združila dva recepta in dobila tako, klasično tedensko kosilo (vsaj na primorskem smo navajeni na taka kosila). Mineštra iz fižola in buče s pašto (iz šestintridesete številke), za sladko pa košarice z domačim vaniljevim pudingom in robidnicami (iz petintridesete številke). Mineštra odobrena tudi za malčke (manj začinjena kot v receptu) pri naši mali šefici za otroške jedi.
V 37. številki sem našla kar dva zanimiva recepta – najprej sem naredila ajdovo (in ječmenovo) kašo z gobami. Uporabila sem tako sveže kot suhe gobe – nekaj svežih sva najprej kupila v brkinskem Slivju, kjer smo si med vikendom privoščiči slivove cmoke na njihovem prazniku. V samem receptu je bila sicer samo ajda (ki jo tudi sicer pogosto kuham z gobami) in pa ječmen kot alternativa – poskusila sem mešanico obojega (pol-pol) in bilo je resnično okusno.
Drug recepti, ki sem ga izbrala, je bila mineštra iz belega fižola in ohrovta, saj sem slednjega zagledala na tržnici. Odlična je bila že sama, za v službo pa sem namesto kruha dodala nekaj pirinih testenin. Priporočam – v jesenskih in zimskih dneh bo odlična izbira.
Čeprav praviloma nisem ljubiteljica mesa, sem v 38. številki izbrala toč s klobaso. Sicer sva ga tako jaz kot mož od doma navajena na drugačen način, vseeno pa je bil tudi ta odlična različica. Menim, da predvsem zato, ker sem izbrala boljše (bolj kvalitetne) klobase, domačo paradižnikovo mezgo in res odlično vino. Poleg sva narezala istrski kruh – odličen kruh iz lokalne pekarne, narejen iz lokalnih sestavin. Idealen za ga potočat (pomakat) v … toč (omako).
Čeprav je v receptu 39. številke izrecno pisalo, da naj ne pozabimo na pehtran, sem nanj … no, recimo pozabila in špagete naredila samo z gobami ter sirom. Ker sem kuhala samo zase in hčerko ter za večerjo, sem raje uporabila samo šampinjone (druge gobe so se mi zdele pretežke za večer in za malčico), sem pa zato obogatila okus z mešanico različnih sirov – kozjim, ovčjim in svežim kravjim, ki sem ga prav tisti dan kupila na stojnici. Vsi siri so bili starani, zaradi dodatka mleka (in ne smetane), pa je bila omaka presenetljivo lahka. Poseben bonus – mala deklica, ki se skuša zavzeto naučiti navijanja špagetov na vilico. Pri nas doma se jih pač ne lomi.
