Najina hči obožuje dve zadevi – piškote in zvezdice. Kombinacija obojega je seveda zadetek v polno. Tako sem v decembrskih prazničnih dneh zamesila testo že zvečer, da je lahko naslednji dan že pomagala izrezovati oblike.
Moj nasvet za peko s tako malimi otroki bi bil, da premislite kaj jih zanima in kaj jim je všeč – če radi mesijo, jim prepustite ta del, če radi izrezujejo oblike, jim že prej pripravite zadeve. Za tako male, še ne dvoletnike, bo zagotovo težko zamesiti testo in čakati eno uro, da se ohladi, pa potem šele delati. Najina gospodična, ki jo kuhinja zelo mika, je že kot enoletnica mešala maso za palačinke – sedaj pomaga že pri odmerjanju in sedaj tudi pomaga pri mešanju mase za mafine.
Jaz sem peko piškotov naredila veselo na ta način (20 mesecev):
– prej sem pripravila testo, da ni bilo treba čakati na ohlajanje;
– dala sem ji njene pripomočke (mali valjar, ki ga ima v svoji kuhinjici in že ve kaj z njim početi in seveda otroški predpasnik);
– izbrala sem obliko piškotov, ki ji je všeč in jo že sama po sebi navduši;
– prvo rundo sem naredila z večjimi modelčki, jo spekla in na hitro ohladila, da je lahko poizkusila kaj sploh počnemo (in se seveda zelo navdušila);
– postavila sem jo na drugo stran pulta z možem za asistenco, da sem ji lahko kazala kaj jaz počnem in je ona skopirala;
– in seveda, predvsem … nisem se sekirala za malo moke na tleh in rokah ter za kos testa, ki ga je sama premetavala, gnetla in se spoznavala z njegovo testuro. Iz njega ni nastal perfekten raven piškot, seveda (ker se je preveč ogrelo), je pa nastal perfekten piškot in pika.
Tako smo torej pekli čokoladne in vaniljeve piškote za našo tradicionalno rumovo torto. Potem pa je prišlo na vrsto silvestrovo, ko smo se na zabavi tudi obdarili in želela sem, da pri pripravi darila za svoji prijateljici tudi sodeluje (razložili smo ji, da dedek Mraz pride samo domov, drugim pa nesemo pozornosti, ker jih imamo radi). Tako sem iskala in razmišljala kako bi naredila bolj “zdrave” in otrokom primerne maslene piškote. Po dolgih raziskavah in shranjenih receptih, pa sem se odločila, da “ne bom komplicirala” – obstoječemu receptu bom le zamenjala nekaj sestavin (vrst) in bojo piškoti malo bolj zdravi, pa vseeno klasični masleni. Saj jih ne pečemo in jemo vsak dan. Tako so nastali pirini masleni piškoti s kokosovim sladkorjem.
Priprava je izjemno preprosta. Mešate jih lahko v mešalniku, lahko pa se seveda odločite za ročno varianto.
Potrebujete dve jajci,
ki ju penasto vmešate z 250 g mehkega masla in
100 g kokosovega sladkorja (dobro je, če kupite takega z drobnejšimi zrnci, čeprav je navadno že sam po sebi tak)
ter polovico žličke burbonske vanilije.
Na mešanico presejete 400 g bele pirine moke, zgnetete v testo in zavito v folijo postavitev hladilnik za najmanj pol ure.
Nato po kosih jemljete iz hladilnika, razvaljate in izrežete poljubne oblike. To morate delati precej hitro – če želite res lepe in ravne piškote, pa je dobro, da pladenj z izrezanimi tudi položite za nekaj minut v hladilnik – preden jih date v pečico. Pečete jih na 180 stopinj od 10 do 15 minut (odvisno od velikosti – le pazite, ker je kokosov sladkor rjav, bodo hitro rjavi in naj vas samo barva ne zavede!).
Ko so piškoti ohlajeni, jih lahko okrasite s ticino maso ali royal icingom (ali premažete s čokolado al idrugimi nadevi in združite po dva), lahko pa jih pojeste kar same, seveda.
Piškote lahko hranite zelo dolgo (neuradno je rok trajanja za take suhe piškote nekje 4 – 6 mesecev, če jih ustrezno shranite v pločevinasto posodo na suhem), zato so primerno darilo, posebno ob praznovanjih, ko je že tako vsega veliko in je dobro kaj spraviti. No, tokrat sva spravili piškote v vrečke in jih podarili s ptičjimi hišicami.
Pa še to – čeprav so tukaj mišljeni kot nekakšna malo večja razvada za otroke, pa so odlični tudi za odrasle, saj so preverjeno okusni tako ob kavi kot črnem čaju. In ne glede na izbrano obliko – res pričarajo sijaj v očeh.
