Na portalu Odprta kuhinja lahko prebirate moje kolumne, ki pripovedujejo zgodbe o družini v kuhinji – od mojih otroških zgodb iz kuhinje do sedanjih, ko v kuhinji raste naša družina. Včasih tudi z zapleti in zadregami – eno takih opisujem tokrat, saj sem zaupala zgodbo o najinem prvem pustu v čisto najinem stanovanju in maškarah, ki so naju enostavno … presenetile.
Vseeno pa nas presenečenje še ne more za vedno onemogočiti, kajne? Ključno je, da se iz vsake zgodbe nekaj naučimo in smo prihodnjič ne le pripravljeni, temveč veliko boljši. Pa čeprav je v darilih, ki jih podarimo malim “imate kaj za pusta hrusta?” šemicam.
Pogosto opažam, da nas lahko največ naučijo dvoji – otroci in pa starejši. Slednji nas spomnijo na modrost, na preprostost in na to, da moramo v življenju včasih pač samo malo uživati. Gospa, o kateri pišem v drugem delu kolumne, mi je za vedno ostala v spominu. S svojo preprostostjo in odločnostjo. Vsakič se spomnim nanjo, ko vidim razne hrane “brez” – brez maščob (in brez opozorila, da to navadno pomeni, da z veliko sladkorja), brez sladkorja (vendar z drugačnimi sladili), brez … no, včasih brez okusa. Po drugi strani pa se marsikomu zdi nepotrebno, da bi nekoga opozoril, da nekaj pa ni brez. Kolikokrat se vegetarijance ne opozori, da torta ni brez … želatine. Ker marsikdo niti ne ve iz česa želatina je (praviloma je živalska). Se kdaj vprašate pri določenem živilu – zakaj je to opozorilo sploh potrebno? Se vprašate kaj je sicer v njem, kar v domači pripravi ne bi bilo?
Kakorkoli – dejstvo je, da ni pusta brez krofa. Tistega, pravega. V maščobi a ne mastnega, s sladko marmelado in pravo teksturo. Pa raje samo enega in tega pravega. O, bon.