Ob sredah navadno predstavim tudi nakupe, ki so nam pomagali, da smo postali dom z manj odpadki. Včasih nam namreč nov nakup pomaga pri konkretnem zmanjšanju ene vrste odpadkov. Med “pravimi” zerowasterji (joj, kako ne maram biti del nekih oznak) je namreč pogosto mnenje, da si dom preveč zapolnimo z različnimi aparaturami, ki jih ne potrebujemo. Načeloma – soglašam. Nekoč (ta znani nekoč) je bil v kuhinji multipraktik, morda še kakšen ročni mikser in to je bilo to – opravila sta delo od A do Ž. Naslednji pripomoček, ki je zavzel kuhinje, je bil palični mešalnik – ki je resda veliko bolj priročna verzija za vsakdan. Če dodam še opekač za kruh (ki je vedno bolj v obliki grila) in grelnik za vodo, so to osnovni aparati, ki jih navadno res zamortiziramo. Včasih pa gre v drugo smer – zdaj se prodajajo aparati, ki naj bi v kuhinji nadomestili vse. Res se s tem spodbuja domače kuhanje in domača hrana. Pa vendar – kje je veselje pri kuhanju? Lonec je še vedno najboljši za pripravo hrane – posebno, če nas priprava veseli.
Moj kriterij pri aparatih je preprost – ali bom z njihovo uporabo poslabšala kvaliteto in okus hrane (na primer soparniki in pretirano miksanje pri hrani za dojenčke – nesmisel potrošništva) in ali jih bom v doglednem času “zamortizirala”. Aparat za jogurte je k nam prišel sicer po drugi poti – kupila mi ga je moja mami, no, ne “mi”, ampak ga je kupila svoji vnukinji, ko sem ji začela uvajati mlečne izdelke. Z obrazložitvijo, da je darilo za 10-mesečnico, ker bom delala jogurte zanjo. Logika, ki ji ni moč ugovarjati, kajne? Najprej sem se upirala in zagotavljala, da lahko jogurte prav tako delam v pečici. Nato pa sem uvidela preprosto resnico, ki jo včasih spregledamo pri otroški hrani za katero se trudimo na vse pretege, nase pa včasih … pozabimo. Uvidela, da tudi jaz sama vsak dan pojem vsaj en jogurt in pomislila koliko odvečne embalaže to predstavlja. In takrat sem začela aparat resnično uporabljati – mleko kupim na mlekomatu (kjer ga natočim v steklenico), prekuham in čez noč imam narejene štiri jogurte narejene, kar je ravno prav, da se ne pokvarijo.
Bi lahko ta efekt dosegla s pečico? Seveda. Vendar bi morala to vsakič znova najprej sprazniti (ja, žal v njej hranim pekače), porabiti energijo za ogrevanje na nizki temperaturi dlje časa (sploh poleti zna biti to kar neprijetno) in narediti zagotovo več jogurtov in večkrat. Je aparat mala razvada moje lenobe? Ja. Malček pa je. Čeprav! Na ta način ne porabimo dodatne embalaže (steklene kozarčke za jogurt operemo, prav tako steklenico in lonec za pogrevanje mleka) – uporabimo po delih en navaden kmečki jogurt na mesec (morda dva, če dlamo tudi kozji jogurt) za mešanje z mlekom (torej en manjši lonček, kar pa kasneje tudi uporabim, saj je narejen iz boljše plastike). Glede na to, da si tudi kosila za službo skuham – je to vseeno kar prihranek na času, ki se pri nas pozna. Če postavim na tehtnico, se torej aparat splača (amortiziran je bil pri naši porabi v dobrem mesecu uporabe, še preden sva z možem začela delati jogurte še za naju!). Pa tudi, če ni aparat – domač jogurt se splača.
Plusi so: domač jogurt, svež jogurt, možnost izdelave rastlinskih jogurtov (npr. kokosov), finančni prihranek (posebno, če primerjate s cenami “neindustrijskih”, nekravjih (na primer kozje) ali “rastlinskih” jogurtov), neizmeren prihranek na embalaži (predvsem plastični), hitro narejeno brez dodatnih pospravljanj, hitro prinesete notri strošek nabave (mi aparat uporabljamo najmanj dvakrat na teden) – pri tem štejem še strošek nabave dodatnih dveh kompletov originalnih steklenih lončkov.
Morebitni zapleti (ker minusov enostavno ne najdem): v dom prinesete nov aparat (vendar ga lahko uporabljate dolga leta – ne pozabite, da se lahko popravi), domač jogurt se hitreje pokvari (če ste navajeni na mesec ali dlje trajajoče roke trajanja), premali aparat (mi imamo sedaj takega za štiri jogurte, če kupujete načrtno, preverite svoje potrebe), planiranje (potrebno je pomisliti vnaprej kdaj bodo jogurti zmanjkali in upoštevati, da se mora narejen jogurt še shladiti). Če se odločite za izdelavo v pečici, pa še to odpade!
Prejela sem že vprašanje – kaj pa sadni jogurti? Pravi sadni jogurti, res dobri sadni jogurti so zame tisti, ki so v bistvu – jogurt s sadjem. Te lahko naredite izjemno preprosto:
– sadje narežete (jagodičevje uporabite celo) in ga vmešate v jogurt za koščke,
– v jogurt vmešate (domačo, kvalitetno) marmelado,
– jogurt in sadje zmiksate (blender, palični mešalnik ipd.) za tekočo različico,
– pripravite kašico in jo vmešate v jogurt (pretlačite sadeže ali jih zmiksate, čeprav s tem nekoliko pokvarite barvo in okus).
Taki sadni jogurti bodo imeli res odličen okus po sadju, ne bo jim dodan sladkor (če ga želite, pa še vedno lahko uporabite svoje sladilo – med, sirupe ipd., ki pa jih na ta način lahko nadzirate).
Recept za jogurt? Tokrat ga ne bom napisala, ker ga ne morem. Z manjšimi odstopanji se praviloma drživa navodil proizvajalca aparata in res ne vidim smisla, da bi ta pretipkala. Za pripravo v pečici pa je na spletu veliko nasvetov – kot vedno pa je s pečicami tako, da morate svojo poznati in upoštevati njene posebnosti.
Namreč, poudariti je potrebno še to – domač jogurt se včasih “ponesreči”. Lahko je pretekoč, včasih ima lahko malo čuden okus (recimo, če se mleko pregreje, je nekoliko sladek), lahko je pretrd, prevoden. Če ni dober – predlagam, da ga po hitrem postopku zapakirate v jogurtovo pecivo. In poskusite znova. Kot večina kulinaričnih zgodb, se tudi tukaj zgodijo napake, ugotavljanja kaj je narobe, debate kaj je bilo zadnjič dobro. In naenkrat ste par, ki se zvečer lahko pol ure pogovarja o jogurtu in si pošilja nasvete “lej, to lahko preizkusimo”. Da o didaktičnem trenutku, ko otrok spremlja proces izdelave jogurta, sploh ne govorim. Kakorkoli – aparat ali pečica. Kravji ali kozji. Kokosov ali drug rastlinski. Domač jogurt je zakon.