Odprta kuhinja še naprej redno prihaja v naš nabiralnik in moj izziv za leto 2017 prav tako še vedno velja, saj je vsak teden čas za nov recept iz te bogate kulinarične priloge Nedela.
V receptu iz osemnajste številke sem sicer uživala sama (moj mož kalamarov na tak način ne mara, za dojenčke pa niso primerni), sem pa zato toliko bolj uživala, saj je bila jed enostavno odlična. Calamare in umido sem zase naredila s krepkim dodatkom čilija in bolj zgoščenim paradižnikom kot v receptu, saj je meni tako ljubše. Priloga, polenta z mediteranskimi začimbami, pa je šla v slast vsem (sicer je predlagan kruh).
V devetnajsti številki je bil pa ponovno recept za celo družino. V bistvu kar dva taka recepta. Najprej široki rezanci s paradižnikovo omako in z brancinom. Češnjevih paradižnikov sicer nikakor ne maram, zato sem jih zamenjala z mezgo. Čilija pa sem poleg feferona dodala še malo v Barba soli. (Seveda je bila otroška verzija nepikantna.) Kasneje pa sem naredila še puhaste palačinke. Ker so preproste, brez jajc in mleka (ki ju je potrebno hraniti v hladilniku), hitro pripravljene in odlične, so postale kmalu pogosta jed na naših krožnikih (sicer v nešteto rzaličicah različnih mok, kombinacij mok, napitkov – pa tudi čisto brez sladkorja so zelo dobre, sploh za otroške roke). Predvsem jih serviramo na tistih, zajtrkovalno vikendaško jutranjih.
V dvajseti številki sem za spremembo izbrala presne arašidove ploščice s čokolado, ki so mene in mamo spremile tudi na dm tek za ženske, saj sva jih jedli po poti za zajtrk. Čeprav so zame jedi res zelo redko in težko premalo sladke, pa je tale bila, saj je bil kakav pregrenak in nepovezan z drugimi okusi, tako da se je morda lotim še kdaj z malo spremembe.
Enaindvajseta številka je ponovno ponudila – pašto, ki pa sem jo malček priredila z receptom, oziroma jih skombinirala. Zdrobovi capunti so bili s šparglji, namesto slanine pa sem se odločila za kombinacijo z gamberi. Ker slanine pač ne jem.
Z dvaindvajseto številko smo sicer zakorakali že v junij, pa vseeno – ker je majska, naj bo tukaj. Odločila sem se za piščanca s šampinjoni v smetanovi omaki, saj ga redko pripravljam (meso jemo le, če dobimo res kvalitetno in pri perutnini je to še poseben problem). Malenkosti sem sicer spremenila, vendar ne bistveno, za prilogo pa sem pripravila kar riž na belo. Jed je bila resnično zelo okusna in preprosta za pripravo – vedno me preseneti, ko mi uspejo mesne jedi, saj jih ne pripravljam ravno z veseljem.
