Na portalu Odprta kuhinja lahko prebirate moje kolumne, kolumne sitne mame. No, čeprav tokrat nisem bila sitna. Tokrat me je prihajajoča jesen, ki tako kot v garderobnih omarah zamenja kopalke z jopicami, tudi v kuhinji zamenja žare z lonci za mineštre, popeljala k njemu. Največjemu ljubitelji enolončnic, kar sem jih poznala. Mojemu dediju.
Ki je odšel, še preden bi me utegnil zanimati recept za njegov golaž. Ker me, dokler ga je kuhal on, ni zanimala priprava, ker nisem jedla mesa, ker je bil njegov najboljši. Pa veste – tudi, če bi poznala recept, ga ne bi znala narediti takega, kot je bil. Ker ni več pravi čas. Ni več čas otroštva, ni več čas, ko je bila najhujša stvar v dnevu spanje v vrtcu. Zato je golaž v spominu. In danes na krožniku, če ga skuha mož. Ker v bistvu sploh ne pogrešam golaža. Ampak njega, z dirigiranjem nad loncem. Mojega dedka.
