Pred nekaj leti smo se s prijatelji odpravili na vikend oddih v Bovec – med potjo smo bili seveda lačni in ustavili smo se v restavraciji ob poti. Od celotnega jedilnika sta mi dišali le dve prilogi. Pražen krompir in pražene gobe. In sem pač naročila kar to. Ker je bila njihova navada, da so priloge postregli v skodelicah, sem nato dobila dve skodelici in med smehom ter poslušanjem zbadanja, pač jedla malo mešano iz ene ali druge.

Ampak priloge so moje najljubše. Ker jedi dodajo “tisto nekaj”, ker so lahko raznolike in se lahko z njimi igramo. In ker so lahko tudi glavna jed. In priloga je tudi Odprta kuhinja (priloga Nedela) – čeprav ne samostojna, pa je moja najljubša revija. Edina, ki jo prebiram, v bistvu (samo za poletni dopust si navadno zadnji dan službe kupim kakšno žensko revijo in potem dva dneva na plaži bentim čez poneumljanje) – že dolga leta, od začetka. In letos je bila moj navdih – najprej z izzivom, ki ga lahko spremljate na mojih straneh. Nato so me razveselili z objavo in intervjujem. Nazadnje pa še s klepetom “kaj pa, če bi ti kaj pisala za portal?”

Z urednico sva se odločili za materinsko temo. Čeprav se je v splošnem otepam, sploh pri blogu. Ne želim, da postane blog mame. Ker to ni. Je blog o vsem, kar pri nas doma diši iz kuhinje, pa to ni samo otroška hrana. Daleč od tega.

O hrani in dojenčkih je napisano ogromno knjig – o uvajanju, knjig z recepti – in seveda čisto dovolj blogov, da te teme res ni potrebno še enkrat zapisovati. Odpade. Kaj so še teme? Pripomočki za uvajanje? Soparniki, stoli in miljavžnt pribora? Khm, ne, definitvno ne. Kaj pa tisto, kar je najtežje ubesediti? Tisto, kar se ne prodaja v trgovinah? Družinsko okolje, ljubeči odnosi, klepet, čas za soljudi. Na to se pa tako pogosto pozabi pri dojenčkih. Ker je preveč dela s tehtanjem hrane, pripravo, iskanjem receptov, prepričevanjem naj poje. Kaj pa, če bi vse odmislili in pomislili kaj naj nam obrok pomeni? Kaj če bi enostavno govorili o tem, ker je to v bistvu pomembno. Ker bo to otroku ostalo.

In čeprav se zdi enostavno, smo take mame običajno označene za sitne. Sitne, ker želimo nekaj več (od samih sebe, ne razumem zakaj nekatere to moti). Sitne, ker … no, več o tem si preberite v prvi kolumni.