Prva pizza

10. marca 2017

Ja, pizza. (In, ja z dvemi z-ji. Enostavno je drugače ne zmorem napisati – recimo, da je pravica do tega nagrada za 12 let učenja dodatnega jezika v šoli, prav?) Po eni strani tako “zloglasna” na seznamih slabe hrane (“junk food”), po drugi pa del zelo opevane mediteranske prehrane. Kje je resnica? Kot navadno – nekje vmes.

Če govorimo o tisti pizzi, kot jo vidimo v ameriških filmih in vedno bolj tudi v naših trgovinah in pekarnicah – z obilico nekvalitetnega sira, kečapom (brrrrrrr), predelanimi mesninami in podobnim, potem ja. Dajmo jo na seznam prepovedanega. Ampak ne zato, ker ni zdrava. Preprosto zato, ker to ni ničemur podobno, še najmanj pa pizzi. S sestrinim fantom (iz Torina) imava “tekmovanje” kdo bo komu poslal idejo o najbolj zgrešeni in grozno obloženi pizzi. Raje vam ne povem kaj vse sva že našla. Ampak ob tem se razne pizze z omako bolognese slišijo prav privlačno.

Če pa govorimo o pravi pizzi – s tankim (ali debelejšim, po okusu) testom iz odlične moke, obloženi s kvalitetnimi in okusnimi sestavinami (pelati, mozzarello, kuhan pršut in drugo), ki jih omejimo na čimmanj ali vsaj zelo harmonične, potem je pizza čisto simpatičen obrok.

Še posebno zato, ker je (ob skedi solate) hiter in odličen obrok.  Tudi za dojenčke je lahko primerna (po uvedbi glutena). Problem je samo sol.

Hitra pizza, ki pride prav za celo družino na polne dneve – testo za tako pizzo namešate v 2 minutah, obložite še v 3 in je pripravljena za v peč. Zato – ne več zamrznjenih različic, prosim. Smo zmenjeni?

Pripravimo jo preprosto – v mikser z nastavkom za mesenje ali v multipraktik za 2 odrasli pizzi namešate (pomembno je razmerje):
1,5 šalčke (za kavo, okoli 2 dcl) moke (jaz dam 1 šalčko bele pirine in 0,5 šalčke “semolina” moke – pri nas sem jo že videla v Sparu, sicer pa namenske moke za kruh za večjo hrustljavost),
2 žlički vinskega kamna,
0,5 šalčke vode,
1 jedilno žlico oljčnega olja.
Če je otrok že malo večji, potem lahko dodate tudi malo soli – priporočam le, da uporabite našo piransko sol, ki je resnično odlična. Če ne boste dodali soli, potem vse zmešajte, odstranite kepico za otroka, dodajte ščep soli in premešajte do konca, da boste imeli testo za odrasle (ali večje otroke).

V vsakem primeru vam svetujem, da je soli res mali ščepec – jaz je odmerjam skorajda po zrncih, saj je prevelika količina popolnoma nepotrebna (in ni zdrava).

Pizzo nato premažete s paradižnikovo mezgo (otroško sem v zimskem času uporabljala sicer kupljeno – preverite deklaracije, večini dodajo sol in/ali sladkor, jaz sem ugotovila, da je ena redkih brez dodatkov generik Mercatorja – iz njihove bio zone linije), ki jo pomešate z origanim in obložite. Če že uvajate mlečne izdelke, potem lahko dodate sir – na prvo pizzo sem dodala kar parmezan, saj je bila šele v drugi fazi, kasneje pa tudi kozji mlad sir, ki ga obožuje. Pa še nekaj zelenjave in pizza, primerna za otročičke je pripravljena za v peč – pečemo pa jo na 200 stopinj (ali 220, če imate) okoli 10 minut.

Tiskaj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja