Osmi marec. Dan posebnega razmisleka. Dan, ki kljub bombardiranju s komercialnimi vidiki, pri mnogih ohranja prvoten pomen – razmislek o položaju žensk. Moj je bil letos tak:
“Živimo vsak dan hvaležne prednicam, da lahko. Da se lahko šolamo. Da lahko imamo otroke in kariero. Da sploh lahko imamo kariero. Da gremo lahko na volišče. In pojdimo na volišče. Naj nas politika zanima … ker SE nas tiče. Bodimo hvaležne za vsako žensko, ki je moške spremenila tako, da jih danes vedno več res spoštuje ženske. Bodimo hvaležne.
In ne zadovoljimo se. Z vsem, kar že imamo. Z zgolj biti mama, žena, zaposlena, učena. Bodimo več. Bodimo glasne. Za vse ženske, ki še danes nimajo vseh pravic. In ker lahko dosežemo več. Da bomo prednice generacij močnih žensk.
Lep 8. marec!”
In kot vsako leto, sem tudi letos pripravila darilca. Ker mislim, da je prav, da se ženske obdarimo. In ker kljub vsemu mislim, da se danes rožice spodobijo. Če jih da moški iz spoštovanja, ne spodobnosti. In če jih podarijo ženske iz ženske solidarnosti. Te nam žal zelo manjka.
Rožice sem tako podarila – na papirčkih mafinov v paketkih, ki sem jih pripravila za sodelavke, prijateljice in ženske v moji družini.
Večer pa sem preživela na drugačen in izjemno zanimiv način. V ženski družbi na odprtju razstave “1916 – (Pre)hrana, ženske v zaledju soške fronte”, ki je pričela z gostovanjem v Kopru. Razstava pripoveduje o vlogi žensk pri eni od najpomembnejših diimenzij vojne – prehrana, pripravila pa sta jo Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Ustanova “Fundacija poti miru v Posočju”.
Na njej so nam avtorice najprej predstavile zanimive izseke iz življenja v zaledju vojne, zgodbe o bojevitosti žensk in njihovi iznajdljivosti. Tako so nas spomnile prav na to, da ženske zmoremo veliko – tudi pripraviti torto iz najbolj nemogočih sestavin (celo s pepelom) v najhujšem, vojnem, času (ki žal tudi dandanes ni prav daleč od nas).
Vsem želim lep 8. marec in ogromno pozitivne ženske energije. Tiste, ta prave in dobre.
