Sedma kolumna na portalu Odprta kuhinja

7. decembra 2017

Med mojimi kolumnami na portalu Odprta kuhinja so ene bolj, druge manj sitne. Čeprav naj bi bile sitne kar vse. Tokratna pa že malo meji na besnost. Tisto, ki me prevzame ob vsakih “praznikih” in prenasičenosti z razlogi za nakupovanje in zapravljanje in preobilico vsebin.

Zato ne, na mojem blogu ne boste našli buč in pajkov za “strašljivo” noč, ki z našim svetom nima nobene veze, pa še s pomembnim nacionalnim praznikom se prekriva, ki ga zato marsikdo spregleda. Prav tako pri meni ne bo srčkov za valentinovo (bojo pa ptički za gregorjevo, če smo že pri praznovanju ljubezni). In predvsem ne bo groznih rdečih cocacolastih kapic. Nope. Nikoli. Ker so znak tistega, kar me še posebno pri decembrskih praznikih najbolj žalosti. Prevzemanje simbolov brez razmisleka. Praznovanje kot diktirajo trgovci (pa čeprav na skrit način). Druženja, ker se pač spodobi, da se enkrat letno prisiljeno dobimo in si rečemo “u to je fajn, dajmo večkrat ponovit” in se nato spet eno leto ne vidimo.  Obdarovanja brez smisla s cenenimi darili “samo da je”, ki nato romajo v koše za smeti. Fotografije metrskih kupov nesmiselno dragih daril za otroke – ob klasičnem starševski-blogi vicu “200 eur za darilo za malčka, on se pa igra s škatlo” … ha, ha, kajne? Kaj pa, če ni haha? Kaj pa, če je žalostno, da to staršem ni dovolj jasno sporočilo kaj je smisel? Da otrok ne vpraša po vrednosti darila.

Čeprav priznam, da sama pri darilu ocenjujem vrednost – vrednost časa in truda, ki ga je nekdo vložil vanj. Tisti, ki me presenetijo z darilom, ki mi je pisano na kožo, dobijo zagotovo dodatne točke od tistih, ki lahko kupijo še tako drago darilo, ki se kaže samo v bleščavosti, vsebine pa ni.

Darila so lepa gesta, vendar niso ključna. Doma pripavljeni piškoti ali lepa pozornost s stojnice, ki jo opazite med srkanjem kuhanega vina sta le dodatek k ključnemu pri praznikih – druženju. Ob dobri hrani in odlični družbi – naj zasenčijo ves blišč komercialnega praznovanja.

Tiskaj

Dodaj odgovor