Za portal Odprta kuhinja pišem kolumne, v katerih opisujem naše družinske prigode v kuhinji … in predvsem svoje (morda malo sitne) poglede nanje.
Ko pišem ta zapis, ki naj pospremi tokratno kolumno, iz kuhinje diši po zelenjavnem narastku, ki se peče za kosilo. Uganete kdo kuha? Ne, jaz ne. Sladico pečem jaz. Kosila pa ne kuham. Zakaj? Ker ga nekdo skuha boljše od mene (in z večjim veseljem). Včasih na to temo slišim vzdihe v slogu “blagor tebi” (s temi soglašam, moj mož je res super) ali pa tiste, ki me razjezijo “lepo si ga navadla” … Hm. Jaz? Niti malo. V bistvu me je na prvi zmenek vabil tako, da se je pohvalil s svojo pašto bolonjeze. In ni samo kuhinja – vsa gospodinjska opravila si deliva. In to nikoli sploh ni bila debata. Veste, moj mož ni tak, ker je moj mož. Je pa moj mož prav zato, ker je tak. Ker jaz ne bi nikoli pristala na zvezo z nekom, ki bi ga stregla od spredaj in zadaj ali z nekom, ki bi menil, da je moje mesto v kuhinji (ob redni službi, seveda).
In zato ne morem pristati na to, da bi najina hči imela vzorec, da je moški na kavču, ženska pa vse počne. Ker je moja hči rojena v 21. stoletju in če se bo morala kot ženska za kaj boriti … naj se za kaj bolj smiselnega od delitve gospodinjskih del, ki je danes že res samo problem zastarelih pogledov. Resnično ne razumem kako se sploh v kuhinji še vedno pojavlja stereotip, da v njej ni mesta za moške. Ob vseh vrhunskih kuharjih (!), ob vseh ljubiteljskih kuharjih. In tudi ne razumem kako lahko moški, očetje pristanejo na to, da bo nekoč nek tip njihovo hči poslal zgolj za štedilnik. Kako ji lahko dajo tak zgled. Je nimajo nič radi?
Nihče ne pravi, da morajo sedaj moški prevzeti vsa gospodinjska dela in kuhanje. Govorimo o pravični porazdelitvi. O tem, da vsak naredi, kar čas dopušča. In ne govorimo, da se mora vsak fantek igrati v kuhinji. Le o tem, da se lahko in da ni nič narobe, če se. In da lahko trgovine končno nehajo deliti igrače na dekliške in deške. Tudi zato ne, ker sem kuharske pripomočke za hči (ki dejansko rada kuha) kupila v drugi trgovini, ne tej spodaj, ki jih označuje tako. Iz principa. Ja, sem načelna – tudi pri potrošnji.
Foto (vir): spol.si (avtorica fotografije je Alina Cirman )
Dovolj je te brezbrižnosti. Dovolj samoponiževanja. Dovolj veselja ob tem, da se ženske na socialnih omrežjih hvalijo, da so jim (!) možje kupili robotske sesalnike. Ko se ti zazdi, da gledaš Facebook 50-ih let v ZDA. Naše prednice niti takrat niso bile gospodinje – bile so enakopravne delavke. Zaposlene. Ne pljuvajmo po njihovem spominu. Raje vzgajajmo otroke, ki ne bojo razumeli teh delitev.