Novo leto, nov izziv. Zakaj? Ker imam izzive rada – sploh, ko si sama postavim take, ki so mi sicer v veselje, zahtevajo pa od mene vseeno trud in izstop iz tako simpatično prijetne cone udobja. V letu 2017 sem se odločila za izziv, ko sem v Odprti kuhinji vsak teden izbrala en recept. Do junija je bilo vse preprosto, saj sem bila še na porodniški – potem pa se je pričela služba in izziv je bil predvsem z izzivom nadaljevati, kar mi je uspelo.
Čez poletje so me že prejšnja razmišljanja in branja pripeljala še do bolj poglobljenega poznavanja principa zero waste in čeprav ga ne bom nikoli v celoti posvojila, se mi zdi vseeno pomembno, da nenehno razmišljamo o tem kako bi naredili čimmanj smeti, čimmanj težav za naše okolje. To me je počasi pripeljalo tudi do odločitve, da poskusim v službi jesti kosilo, ki si ga prinesem od doma – vsaj večino dni. Ker hči je v vrtcu, z možem pa v službi, so namreč naši skupni obroki med tednom postali le preproste večerje, ki so skuhane vnaprej – navadno jemo toplo zelenjavno juho in kakšno malenkost ob tem.
Čeprav tovrsten način prinese več načrtovanja in razmišljanja, pa sem po nekaj mesecih ugotovila, da ima ogromno prednosti:
– kosilo že prinesem v službo in ko je čas zanj, ne izgubljam časa z iskanjem ponudbe in odločitvami kam bi šla jesti;
– ker imam kosilo že pripravljeno, odpadejo hitre in nezdrave odločitve, ki jim prej podležemo, če smo lačni;
– manj zavržene hrane, ker manjši ostanki družinskih obrokov hitro dobijo nov namen, svoje pa doda seveda tudi planiranje obrokov, saj se nabavi le potrebne sestavine;
– kvalitetna hrana, za katero vem kako je pripravljena in kaj je v njej (čeprav sem in še vedno praviloma izbiram lokale z dobro hrano);
– prihranek pri hrani, saj je tako pripravljeno kosilo cenejše.
Žal si kosila v službi pogrevam v mikrovalovni pečici, ki je sicer ne maram, vseeno pa je pač to kompromis – še vedno je boljše toplo kosilo od doma, pogreto v mikrovalovni kot pa hladen sendvič, kajne? Tako je pri sledenju temu dobro, da je v službi možnost tako pogrevanja kot shranjevanja v hladilniku.
Med objavami kosil iz Odprte kuhinje sem prejela sporočilo, da bi bilo zanimivo, če bi takih objav podala več, saj marsikdo dobi idejo za kosila, zato sem se odločila, da bom v letošnjem letu delila prav ta kosila – moja kosila v službi, ki so torej primerna za prenašanje, obenem pa so taka, da jih seveda lahk skuhate tudi doma, navadno vnaprej, kar pomeni, da se jih lahko pripravi vsaj delno že za vikend. Upam, da vam bodo te ideje pomagale, meni bodo pa zagotovo pomagale v tistih dneh, ko se moraš malo brcniti, ker se zgodi malo lenobe. Čeprav sem že do sedaj delala tako, da sem vsaj 4 dni v tednu jedla prinešeno kosilo, en dan pa sem tudi izbrala drugo opcijo, če se mi je zdela boljša, oziroma, če sem pač zaradi delovnega ritma to morala drugače izpeljati. Naj opozorim, da to ni nikakršen jedilnik po nobeni moderni dieti – je le hrana, ki sledi pravilu sveže, sezonsko, lokalno v večini sestavin in obrokov (vesela bom tudi predlogov na to temo). Preprosto, kajne?
Seznam obrokov preteklega tedna (s povezavami na recepte, kolikor bo možno) bom objavljala na nedelje, ob sredah pa dodajam teme s področja zero waste, torej teme katere male korake sem uvedla, da je naš dom še bolj okolju in nam prijazen. In še … naj bo izziv 2018 tako uspešen kot je bil izziv v letu 2017.