Pravo nedeljsko jutro? Kava ali čaj, zajtrk v miru in Nedelo z Odprto kuhinjo, ki jo navadno listam že med zajtrkom. Pri marsikaterem receptu si rečem, da ga moram preizkusiti in vedela sem, da potrebujem izziv, da ga bom res preizkusila. Zato – izziv za leto 2017. Vsak teden vsaj en recept. S sledenjem, mojimi spremembami ali zgolj v navdih. Za popestritev družinskih jedilnikov za novo temo ob klepetih za mizo.
Februar je začela šesta številka iz katere sem izbrala osličeve polpete s kuskusom, recept pa nas ni zelo navdušil, zato ga ne bom ponovila.
Sedma številka je prinesla kar tri recepte in ja, dva sta bila sladici. Prvi izbran pa je bil le tisti, ki je bil namenjen kuhi – ješprenjeva rižota z gobami. Vanjo sem sicer dodala mešane suhe gobe in pa sveže šampinjone, zato je imela še več gob kot v receptu, bila pa je odlična in bo ostala na našem jedilniku. Sladici pa sta bili nujno potrebni. Bananin kruh z belo čokolado in kremnim sirom sem namreč naredila za novinarko in fotografa Odprte kuhinje, ki sta prišla na intervju – glede na to, da je bila tema tudi moj izziv, je moral biti posladek ob kavi del njega. Kruh pa sem naredila v obliki mafinov, saj so to bolj moja oblika in lažji so za serviranje (oziroma prigrizek med delom) ter prenašanje. Verjetno ni potrebno poudarjati, da sta dobila vsak eno škatlo za popotnico. Čokoladno torto s kremnim sirom pa sem naredila za praznovanje moje sestre in njenega fanta, ki sta v družinskem kosilu združila oba rojstna dneva in vselitveno zabavo.
V osmi številki sem ponovno našla recept, ki je odličen za kombinacijo kosila za dojenčka in druge člane družine. Zdrobove cmoke z grahovo omako sem tako naredila le s prilagoditvijo, da sem solila na koncu za nas. Bili so odlični in s slastjo pojedeni (skupaj s sicer pri možu ne ravno priljubljeno grahovo prilogo, v katero sem dala veliko manj zelene in ogromno pora), pa tudi praktični, zato ostajajo del naših jedilnikov.
Deveta številka je bila na prvi pogled problematična. Ne maram namreč cvrtja – mislim, ne maram ga delati, za jest je že dobro. Obenem imam krofe najraje klasične (in redko so mi všeč domači), zato sem že obupano listala po reviji. Rešila me je mami, ki je rekla, da bi po dolgih letih delala miške – tako sva si razdelili delo. Jaz sem pripravila testo, ona pa je poskrbela za (pri meni) osovraženo cvrtje. In ja, bile so odlične. Izziv pa ponovno opravljen.
