Blogerski obisk Brd

26. marca 2017

Brda so kraj mojih korenin – moja babica in dedek sta jih zapustila zaradi odhoda na (takratno) portoroško učiteljišče, po zaključku pa sta ostala v slovenski Istri. Vendar sta se vedno rada vračala domov (babica se še zdaj – o življenju v Brdih je napisala tudi knjigo) in seveda sem z njimi že kot mala vnukinja hodila tudi jaz. Otroški spomini me sicer vežejo najbolj na prvonovembrske obiske pokopališča, ker so bili ti to obvezni izleti – no, pa tudi velikonočni so bili kar pogosti. Igre z vrstnicami med sorodniki, veselje in sproščenost so bili tako vedno nekaj, na kar sem komaj čakala. Kasneje sem se v Brda odpravljala sama – na Festival poezije in vina, dokler je bil še v Medani  ali na druge dogodke. Vedno pa je bilo nekaj skupnega – gostoljubje (sorodnikov), dobra volja, polna miza domačih izdelkov in predvsem vina ter nenazadnje – poln prtljažnik dobrot za popotnico in spomin.

In nič drugače ni bilo tokrat – čeprav sem se v Brda odpravila z drugačno družbo. Klet Brda je namreč kulinarične blogerje (prek Mateje in Ive, organizatork konference kulinaričnih blogerjev) povabila na poseben dan v Brda – na ogled kleti, malo šolo vina in pa kosilo s kuharjem presenečenja.

Tako sem marca ponovno zavila čez Sočo in se po ovinkih pripeljala v Kojsko, kjer sem najprej pozdravila hišo družine mojega dedka in se peljala v Dobrovo, proti kleti Brda, kjer smo se že na parkirišču pozdravili z blogerji, nato pa stopili v prostor za dobrodošlico, kjer so nas čakali nareziki Alpineje, rogljički in seveda – kava. No, seveda je morda lahko rezerviran za vino. Ker je bila ura ravno 10, smo lahko kar prvič nazdravili lepemu dnevu, ki se je začel z razgledom na trte in gričke okoli kleti. Fotogenične za lovljenje v naše objektive na fotoparatih in telefonih – kako je prijetno, ko te nihče ne priganja med fotografiranjem hrane in pijače. Ne samo to – še spodbujajo te k temu. Prav v miru smo objavljali fotografije in uživali v raju za blogerje.


Nato smo se kljub sončnemu dnevu odpravili v temo – temo kleti, kjer smo si ogledali način pridelave in priprave vina. Vinske kleti imajo poseben čar – kljub temi vemo, da se v sodih, ki počivajo v njih dogaja ogromno.


Vino iz kleti smo nato poskušali na mali šoli vina – predavanje nas je podučilo o kombiniranju hrane in vina, predvsem pa sem na njem poskusila najboljše vino. Sama namreč nisem velika ljubiteljica vin in je moj okus omenjen na blaga bela ter rose vina. Zato me je res težko navdušiti. Ampak vino, ki smo za poskusili za veliki finale me je. Zelo. Imenuje se Motnik.


Motnik je vino, ki nastaja po prastarem postopku, ki so ga ponovno odkrili v starih izročilih. Posebnost je ta, da so sode razkuževali z dimom lokalnih zelišč, kar je vinu (v njihovi različici rebuli) dodalo posebne arome. Arome, ki so me tako navdušile, da sem po končani šoli odhitela v trgovino in si privoščila steklenico za popotnico ter spomin.


S prvo trofejo v prtljažniku nas je pot tako vozila v Kozano, v hotel Vila Kozana. Hotel stoji v vasi, iz katere izhaja babičina družina, v stavbi pa je bila nekoč osnovna šola, ki jo je obiskovala tudi moja babica. Zato ima kraj zame poseben čar. Pa ne samo zame – hotel ima prekrasno teraso, kjer se čas za nekaj časa ustavi ob razgledu. Občudovala sem ga že ob predstavitvi knjige moje babice pred leti, zato sem vedela, da nas čaka krasen dan. In res je bilo tako.

Na terasi smo najprej uživali v aperitivu, predstavitvi ribogojnice Faraonika. Posebne dimljene soške postrvi so bile odlične – zagotovo odlična konkurenca lososom. Lokalno je najboljše, kajne?


Kosilo pa smo si morali … no, ne ravno skuhati, ampak delno pripraviti sami. V mali kuhinji nas je namreč čakal nihče drug kot Bine Volčič, ki je seveda že pripravil kosilo – razen čemaževih raviolov s skuto, ki smo jih pripravljali kar sami. Zaradi številčnosti smo seveda v manjših skupinah pripravili le manj kosov, večino je še vedno naredila Binetova ekipa. Z zanimanjem pa smo seveda opazovali njihovo delo in poslušali Binetove napotke. Nato smo se jim spravili s poti, da so lahko pričeli s pripravo kosila.


V jedilnici smo se usedli in nestrpno čakali na prve jedi – sicer so bile že napisane na listkih, zato so se nam toliko bolj cedile sline. Vsako jed je pospremilo tudi posebno vino. Tako nam je sommelier najprej predstavil vino, nam povedal na kaj naj bomo pozorni, zakaj se ujema z določeno hrano in katera bi bila še primerna.


Nato nam je Bine predstavil vsak krožnik posebej. Vsak je bil poseben in pripravljen s skrbjo, ki jo znamo kulinarični blogerji res ceniti.


Posebno všeč pa nam je bil korenček – polnjen z jogurtom in paniran v kozicah. Nismo se znali odločiti ali je samostojna jed menija ali že sladica. No, na srečo ni bil sladica, saj nas je ta pričakala v obliki odlične kamilične pannacotte.


Dan smo nato zaključili na terasi – s soncem obsijani, s kozarcem vina smo še poklepetali, se zahvalili za organizatorjem za prekrasen dan in prevzeli darilne vrečke. Ja, zelo veseli smo jih bili, saj so jih napolnili vsi, ki so pri tem dnevu sodelovali in se nam predstavili s svojimi izdelki.


Nato smo se poslovili in odšli … večina proti domu, jaz pa še na drugačen dom. Dom moje babice, kjer sem še malo poklepetala in dokončno napolnila prtljažnik z vinom, posušenimi kakiji in suhimi trobenticami za čaj.

Sem vam povedala že na začetku? Obisk Brd nikoli ni nič drugega kot gostoljubje, dobra volja, polna miza domačih izdelkov in predvsem vina ter nenazadnje – poln prtljažnik dobrot za popotnico in spomin. Zapomnite si to in obiščite jih v kateremkoli letnem času. Vedno vas bodo očarala.

Tiskaj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja