Osma kolumna na portalu Odprta kuhinja

24. januarja 2018

Po veselem decembru se je vrnila moja kolumna na Odprti kuhinji. Tokrat ležerno januarska, udobno nameščena na kavču.

Veste, čeprav mnogi menijo, da sitnarim in kompliciram, to ni čisto res. No, ni vedno čisto res. Sitnarim in kompliciram tam, kjer se mi zdi ključno in bistveno. Pri ustvarjanju domačnosti in pri povezovanju družine zagotovo. In to se nedvomno ustvarja v kuhinji, ob kuhanju in ob skupnih obrokih. Morda ti niso petkrat na dan za mizo, popolnoma okrašeno tako, da je vredna zavidanja na Pinterestu, s perfektno oblečenimi člani družine v unikatna in usklajena (kako se že reče? matchy, matchy, kajne?) oblačila, ki se nikakor ne smejo umazati, zato otrok ne sme jesti sam do 10. leta, ko lahko je tako, da se ne umaže. Če je verjeti tabloidom, še nove generacije angleškega dvora ne jejo tako, pa bomo mi.

Pa brez napačnih razumevanj – ob posebnih priložnostih imam tudi jaz rada okrašeno mizo in tudi vsak dan lahko že s svečko ustvarimo lepše vzdušje. Pa vendar – ključna je družba, pogovor, hrana na krožniku … ne pa to kako zelo je krožnik poravnan. Zato je včasih vseeno tudi kje jemo ali kako jemo. Ker so obroki, ki niso nujno družinski, ki so posebna razvada. Tudi taki morajo biti, kajne? Če je vseh drugih dovolj, nas tak ne bo uničil. Kako ga pa pravilno izvajati, lahko preberete v tokratni kolumni. Naj vam kavč dobro služi.

Tiskaj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja