Vse najboljše za me #2018

19. februarja 2018

Praznovanja mojega rojstnega dne so vedno (vsaj) trojna – služba, moja družina in prijatelji. In za vsa tri je potrebno pripraviti nekaj dobrega, kajne?

Letos je bilo prvo praznovanje kar dva dneva prej in zato mi niso smeli voščiti – a drugače ni šlo, saj je moja družina velika in zasedena, tako da je bil to edini februarski datum, ko smo se lahko zbrali (skoraj) vsi. Za lažjo pripravo sem se odločila, da ponovimo lanski jedilnik (ko smo morali zabavo seliti v Ljubljano) in sta tako za hrano poskrbela moj mož (z golažem) ter mami (z njeno različico brezmesnega čilija). Jaz sem seveda pripravila polento – in to navadno ter polnozrnato, da ne bi kdo očital lenobe (hm). Ob tem pa sem naredila še torto – izbrala sem odlično kombinacijo, ki sem jo pripravila že za novo leto, in sicer Nigellin biskvit ter kremo iz Jernejeve kuhinje. Okrasila pa sem jo s pečenimi bananinimi krofki z belo čokolado. Seveda v moji najljubši, lila barvi. Žal sem glavno jed pozabila slikati – sem pa slikala darila, ki sem jih prejela. In sicer veliko knjig. Tudi kuharskih. A sem povedala, da imam veliko družino?


Na moj rojstni dan, ki je bil letos na ponedeljek pa sem počastila sodelavke in sodelavce. Pripravila sem jim:
– veganske bananine krofe iz pečice s čokolado (za biskvit sem uporabila recept z bloga, za glazuro pa sem uporabila organsko črno čokolado s kokosovim oljem, saj je bilo tako bolj obstojno)
oreo mafine, ki so že skoraj tradicionalni
– mini mafini z banano, vanilijo in malinami (veganom prijazne)
– mini mafini z banano in čokolado (veganom prijazne)
– bananine krofe iz pečice z glazuro iz bele čokolade.
Seveda so opazili, da sem okraske na krofih uskladila z … barvo mize v sejni sobi. Če ne bi, ne bi bila jaz, kajne?


Večerjo smo z možem in hčerko pojedli v izolskem Guštu, žal pa nam je po odličnihrani zmanjkalo časa za sladico. Tako sem si naslednji dan, ko sem morala v Ljubljano, tam kupila moje najljubše makrone in jih nato ob vrnitvi domov, ko sem bila za nekaj uric sama uživala s čajem in branjem nove knjige.


Zadnje praznovanje pa je bilo s prijatelji – zanje sem pripravila več jedi, ki so sodile bolj v kategorijo “finger food”, oziroma hrane za zabavo, ki lahko nekoliko počaka na lačne jedce. Zanje sem pripravila:
– narezek z domačo salamo in pršutom ter sirov krožnik slovenskih domačih sirov (ob tem seveda ni manjkalo kislega – kumarice, gobice v kisu in gobice v olju ter pekoči feferoni manjšega slovenskega pridelovalca);
– namaz s tuno in koruzo (ta je tudi že tradicionalen in pričakovan, da si ga ne upam izpustiti);
slane rolade dveh okusov: pršutove in pa sirove z gorgonzolo (prav tako že tradicionalne);
– opečene kruhke, obložene z različnima nadevoma: en s kuhanim pršutom, drug pa s tuno;
– dve slani piti (tipa quiche), ponovno v dveh okusih: brokoli z gorgonzolo in por s slanino.
Fotografirala sem res na hitro, saj so bili prvi gostje že pri nas, ko sem dala na mizo zadnje jedi.


Ob tem sem za lažje čakanje torte pripravila še krofe iz pečice – za odrasle čokoladne s čokoladnimi kapljicami, za otroke pa sem pripravila zgoraj omenjene veganske, čeprav so to ostali samo v biskvitu. Oblila sem jih namreč z glazuro iz bele organske čokolade, okrasila pa z lešnikovim krokantom in kokosom (odrasle) ter lešnikovim krokantom in suhimi figami (otroške).


Čakanje torte pa je bilo posebno tudi zame, saj se je letos zanjo dogovoril moj mož s prijateljico, ki je prav tako (odlična) tortopekarica in dekoraterka, zato sem bila presenečena in seveda neizmerno vesela, ko sem dobila čisto svojega … samoroga. Tako prekrasnega, da torte skorajda nisem želela razrezati. Pa so me vseeno prisilili.


Že pred leti sem povabljene prosila, naj telefone za nenujne zadeve, odložijo že v torbo in se posvetijo družbi. Vesela sem, da je to že postala navada in da se imamo zadnja leta na praznovanju res lepo.
Letos sem pa uvedla še eno pravilo – vedno namreč povabljenim za domov spakiram še nekaj hrane. Iz različnih razlogov – ker je vedno naredim raje malo preveč kot premalo, predvsem pa zato, ker se mi zdi, da na ta način podaljšamo lepe trenutke, ko se povabljenci naslednji dan pri zajtrku spomnijo na lepo preživet večer. Čisto vsakič pa sem iskala prazne posode sladoleda, posojala škatle, ki se nato izgubijo, celo kupovala plastične škatle. Letos sem zato vse prosila, naj brez zadrege s seboj prinesejo kar svoje škatle. Saj vsi iskreno vemo, da bodo prejeli hrano in da je tako lažje za vse, pa še manj smeti naredimo. Tudi ta poziv je bil odlično sprejet in na koncu sem lahko mirno spakirala hrano brez ostankov ter veliko bolj v duhu “zero waste” – priporočam, da si tako na zabave vzamete plastično posodo, vsaj v avtomobilu jo pustite, če jo boste potrebovali. Torej imam še eno navado, ki jo bomo z veseljem ohranili. Do naslednjega leta, ko bo za moj rojstni dan spet zabavno.

Tiskaj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja