Še dobro, da občasno naredim kakšno otroško torto za prijateljice, da sem vsaj malo na tekočem z risankami. Tokrat sem si ogledala in raziskala risanko Robocar Poli, še posebno pa Roya – enega od junakov, ki se iz avtomobila spreminja v robota, je pa to gasilski avtomobil.
Tako sem za torto pripravila figurico tega junaka, kar ni bila težava, saj je sama oblika precej preprosta. Ker je bila figurica dovolj majhna, sem jo tudi naredila kar v celoti iz ticino mase, torej nisem potrebovala predhodnega dela s stiroporjem ali riževimi kosmiči. Čeprav je masa težja, pa je bila torta pod njo dovolj kompaktna, pa tudi čakala ni predolgo, da bi se lahko zgodila kakšna nesreča. Tega, da je figurica kmalu po razrezu torte romala v slavljenčeva usta, verjetno ni potrebno poudarjati? Kdo bi razumel otroke, ki tako z veseljem pohrustajo svojega junaka.
Spodnja torta je bila okusa nutelle, zgornja pa sadna s skutino kremo. Odločila sem se za kombinacijo kvadratne in okrogle torte, saj je tako figurica stala na dodatnem podstavku, pa tudi spodnjo torto je bilo lažje porcijsko razdeliti.
Torte nisem oblekla v ticino maso iz dveh razlogov – ker mi je enostavno škoda, ko vidim, da se užitna masa meče v smeti in pa zato, ker sem trenutno v fazi golih, napol golih in … hm, škart tort (v slovenščini še nismo našli ustreznega izraza za “shabby chic” stil, medtem ko za naked in semi-naked že uporabljamo … morda bi bil najprimernejši izraz “sproščenih” tort, oziroma sproščeno elegantnih?). Torej tistih, ki izgledajo v detajlih nekoliko nedodelane, čeprav so tudi tej detajli namenoma narejeni tako.
Zato sem torto oblekla le v čokoladno masleno kremo iz bele čokolade, obarvano z rumeno, da je bila živahna podlaga rdeči figurici in detajlom – rdečim plamenom, ki sodijo k gasilnemu avtomobilčku.
In seveda moram dodati klasični – ne morem verjet kako gre hitro čas. Še včeraj sem delala mafine ob rojstvu fantiča, ki sedaj šteje že tri leta. Vse najboljše, Leo.